Tajskemu tigru za petami: Pozdravljeni

Vceraj ponoci smo se z lokalnim busom iz Bankoka odpravili na JV Tajske. Dovolj je bilo tega umazanega, 7,5 milijonskega mesta. Res je, da smo se drugi dan ze malo navadili tamkajsnjega zivljenja, ampak to vsekakor ni bilo to, kar smo pricakovali. Prespali smo na glavni bekpekerski ulici Th Khao San v Banglamphuju, kjer se dogaja podnevi in ponoci. Poskusili smo gosenice, pad thai (zelo popularizirana tajska jed), se vozili naokoli s tuk tuki, taksiji – vse to za zelo malo denarja. Po zacetni naivnosti smo kmalu spoznali, da so zacetne cene 2-3 krat visje. Tajci so uzaljeni, ce ne barantas. Tako sva z Lucijo kupili zapestnice, ki nama sploh niso bile vsec, ampak so bili tako dobri trgovci, da sva podlegli. Pa se preplacali sva jih verjetno. Tretji dan v Bankoku je bil v znamenju planiranja, kako cimprej pobegniti iz tega velikega mesta. Da ga ne bi zapustili brez kakrsnega koli ogleda, smo se sli poklonit Emerald Buddhi v Grand Palace, potem pa na zeleznisko postajo Hua Lampong, kjer smo kako uro sedeli na tleh sredi ogromne dvorane in brali Lonelyja. Kocka je padla. Vrnili smo se po bekpeke in z busom nadaljevali naso pot mimo Pattaye do Trata (4,5 ur, 240 batov). Cudno mesto…sredi noci je izgledalo zapusceno in srhljivo. Prvic sem se zares pocutila neprijetno, v mislih sem bila v Sloveniji, s svojimi najbljizjimi in cakala, da bo cimprej dan… Na koncu se je le zdanilo in zbudili smo se v raju.